Oljne slike

Kot arhitekt in urbanist sem trideset let do leta 1990 sodeloval pri konkretnih  vprašanjih razvoja Ljubljane in njenega širšega prostora. Ker je v tistem času med petimi ljubljanskimi občinami  Občini  Vič - Rudnik pripadalo tudi skoraj celotno Ljubljansko barje, razen območja Občine Vrhnika, sem kmalu spoznal vso problematiko barja, pa tudi mačehovski odnos širšega kroga ljudi.

Veliko je bilo prav bizarnih predlogov, da naj pozidamo celotno Ljubljansko barje, saj sploh ničemur ne služi. Po drugi strani pa je veliko tujih strokovnjakov, največ Skandinavcev, opozarjalo na izjemne, enkratne kvalitete širšega prostora Ljubljanskega barja, saj njegova enkratna lega tik ob večji mestni aglomeraciji in kot najjužnejše večje barje v Evropi nujno zahteva njegovo ohranitev in spoštljiv odnos do njegovih kvalitet.

Po letu 2000, ko sem se upokojil, sem poskušal izpolniti svojo dolgoletno željo, da bi v barvah naslikal vsaj majhen del prostora Ljubljanskega barja. Odločil sem se za olja, »saj pri oljnih slikah lahko še vse korigiraš« in obiskal vrsto znanih in manj znanih točk na Ljubljanskem barju.

Roman Rems, univ. dipl. ing. arhitekt